Stanovanjske enote, stanovanja znotraj koletivnega tkiva morajo biti zasnovane univerzalno, hkrati pa omogočati identiteto posameznikom.
Hiša raste od znotraj navzven, iz posameznikovih želja in načina življenja, ki se manifestira v razporeditvi prostorov in pohištva, slednje pa se kaže tudi v oblikovanju fasade.
Individualni stanovanjski objekti niso osamelci, ampak so del urbanega tkiva, kot so posamezniki del družbe, tako se morajo prilagajati tako prostorskem, kot tudi časovnem kontekstu.